ROKA IN LIMONINA SKORJA

“Neki vzhodnjaški modrec se je v svojih molitvah vedno priporočal, naj mu božanstvo ne nakloni življenja v zanimivem času. Ker pa mi nismo modreci, nam božanstvo tega ni naklonilo, in živimo v zanimivi dobi”, je izjavil Albert Camus v enem svojih govorov na Švedskem; te besede pa bi enako lahko pripisali Homerju ali Rabelaisu in Balzacu. Pristajale bi seveda tudi Krleži, vendar je njegov čas že ustvaril sintagmo angažirana književnost in s tem je ostro povlečena črta ločnica med dvema osnovnima, antipodnima konceptoma umetnosti, ki sta stara kot umetnost sama. Konec sinkretizma prvobitne umetnosti je pravzaprav označil tudi konec nedolžne človeške družbe, in v tem trenutku je postal problem angažirane umetnosti bivstveno družbeno vprašanje, s katerim se že stoletja, vsak na svoj način, ukvarjajo tako umetniki kot oblastniki. Iz tega zamotanega klobčiča se umetnost žal ne bo nikoli izvlekla, vendar je kljub temu indikativno, da je sintagma l’art pour l’art nastala več kot stoletje pred Sartrovo definicijo angažirane književnosti, in imela je gotovo tudi globlje in dolgoročnejše učinke na književnost.

Tisti vzhodnjaški modrec zagotovo ne bi bil modrec, če ne bi vedel, kaj s seboj v zanimivi dobi. Kaj pa bi umetnost brez angažmaja v zanimivi dobi, je problem, ki ga ni uspela razrešiti niti ena tavtološka in obenem kontroverzna sintagma, ko ji je Sartr v svoji dolgi polemični razpravi z naslovom “Kaj je književnost” dal težo in pomen dogme. Umetnost je emanacija svobodnega duha i vsak imperativ je v nasprotju z njenim bivstvom. Silovita Sartrova obmramba angažirane umetnosti je prav zato ostala v marsičem protislovna in nedorečena.

Sartr-umetnik in Sartr-filozof z jasnim političnim prepričanjem sta se spoprijela v gordijskem vozlu, ki ga razrešuje šele umetnost sama. Sartr-umetnik za trenutek zmaga, postavljajoč, resda za filozofa njegovega kova fascinantno naivno, tvrditev, da poezija ne mora biti angažirana (!), medtem ko je proza lahko in mora biti. Sartr piše čudnovate esejistične fragmente o pesniški umetnosti, fragmente, ki ne samo domisleno in utemeljeno razlagajo bivstvo poezije, temveč na svoj način branijo tudi vso njeno neodvisnost in svobodo. Ko pa Sartr govori o prozi in njeni angažiranosti, postane nenadoma zadrt dogmatik, čigar oblastni polemični arzenal vsebuje več neliterarnih kot literarnih argumentov. Sistematično razvija idejo o utilitarnosti proze, podkrepljujoč jo z bivstvenim filozofskimi razmišljanji, toda vseeno v skrajni konsekvenci tudi sam, kot mnogi pred njim in za njim, vso kompleksnost fenomenologije književnosti omeji na črno-beli odnos dobrega in zla v človeški družbi. V tem je tudi vsa njegova nedorečenost. Z vprašanjem dobrega in zla se namreč od vedno ukvarjata tako Dobro kot Zlo. Sartr je bil seveda prepričan, da govori s stališča dobrega, vendar bi moral kot filozof vedeti, da je to prepričanje relativno in s tim je skrajno relativno tudi vprašanje: Kaj je pravzaprav angažirana umetnost?

Z vidika družbene opozicije je to književnost nasprotovanja, ne glede na družbeno formacijo; s pozicije oblasti je to književnost, ki sodi k njej. Vendar v primeru družbenih preobratov, ko pride opozicija na oblast, se spremeni tudi položaj angažirane književnosti - obeh vidikov. Na ta način bi bila književnost vedno v funkciji družbenih potreb, tokov in sprememb, kar bi pomenilo, da je po svoji naravi sekundarna. Seveda je to izpeljana trditev, ki jo zgodovinska izkušnja književnosti demantira. Vsaj delno. V resnici namreč obstajajo pisci, katerim je književnost izoblikovalo zanimivo obdobje, toda tudi taki, katerih književnost je oblikovala zanimivost obdobja. Zato je pristajanje na to sekundarnost zelo pogojno. V vsakem primeru to pristajanje ni bezrezervno.

Tudi mi živimo v zanimivem obdobju. Pred našimi očmi se je razrušilo in se še rusi in razdira neko veliko carstvo. Pok je bil močan, spremembe so dramatične. Toda tudi mi nismo modreci in ne prosimo božanstva, naj se čas ustavi, kajti taka doba ne bi bila zanimiva. In kaj bi pravzaprav z njo?

Nasploh pa, kar se tiče umetnosti, se v pravilih družbene igre ni prav nič spremenilo. Le-ta, angažirana, čista in bela, očarana s pradavno slobodo, bezciljno drsi po lesketajoči površini estetskega k nekemu svojemu daljnemu cilju, ne oziraje se na to, da se kolo zgodovine občasno preobrne za 180 stopinj ali pa se nezadržno kotali po srmi spirali usode.  

Druga pa, pripravljena soglašati, biti sekundarna, išče svojo vlogo v tem obračanju, pa čeprav obračanju limonine lupine na ožemalnikui. Toliko bolj, ker soglašanje s tem davnim ritualom nikakor ne izključuje možnosti kafkovskih preobrazb limonine lupine v roki, ki ožema. Tudi lupina se ne odreka tem sanjam.

Iz enega cikla smo enostavno prestopili v drugega in to je vse. Ostaja vprašanje osebne izbire.

Prevod: Ines Cergol Bavčar, Milan Bavčar

„Pretoki”, Gorica, 1994, br. 2, str. 57-59.