UMETNOST IN POLITIKA V RAZKORAKU

Ne verjamem, da sta bili umetnost in politika kadarkoli v prijateljskih odnosih. Njuna navidezna povezava v nekem takšnem kontekstu izhaja pravzaprav iz njunega večnega antagonizma, iz njunega skrajnega in trajnega nasprotja, iz njunega večnega medsebojnega izziva. Že sama narava politike oziroma umetnosti vsebuje antagonizem: medtem ko je prva v bivstvu agresivna, voljna vsiljevati samo svoj model, vsa v krču instituirati se in vzdigniti se do oblasti, ki bo nato z zgodovinsko preverjenimi sredstvi onemogočila vsakšen napad nase, je druga krotka, odprta zaobjetju človeške zavesti, tako v času kot v prostoru nezainteresirana na materialno moč, s katero bi vsiljevala lastno voljo drugim. Umetnost postavlja večno aktualna vprašanja, na katera lahko vsakdo odgovarja po lastni osebni presoji in lastni razlagi življenja in sveta. Politika vedno postreže s pripravljenimi odgovori, ob katerih je tvegano postavljati vprašanja. Umetnost širi svet, politika ga unificira. Tako umetnost kot politika zahtevata žrtve, prva ob tem vedno izsiljuje masovne človeške žrtve, medtem ko so žrtve v umetnosti vedno individualne in prostovoljne. Politika ogroža človeka, umetnost ga teši. Politika zahteva spravljivost, umetnost je nespravljiva. Zato se tudi politika ukvarja z umetnostjo in umetnost s politiko; vsaka na svoj način: prva bi rada postavila trajne okvirje in precizno določila poti, po katerih se v umetnosti lahko gre ali se mora iti; druga, vedno opotekajoča se po svojih izsanjarjenih stezah, slika politiko v njeni pravi luči. Politika poskuša osvojiti široke prostore, a jo pri tem motijo meje, ki jih sama postavlja; umetnost pa ne pozna meja in njen prostor je neomejen prostor človeškega duha.

Nikdar ne gresta z roko v roki. Njuna včasih dozdevna soglasnost je zgolj vprašanje njune tolerance. Politika namreč prenaša umetnost in jo vabi k sebi, a umetnost se trudi obstati v določeni politiki. Vendar vedno napoči čas, ko se razideta, ker politika nikoli ni bila toliko ljudska, kolikor je umetnost pravzaprav vedno. V zgodovini človeštva so narodi vedno bentili čez politiko, čez umetnost nikdar.

Njune himerične amalgame je zgodovina že zdavnaj ovrgla. Zaupajmo ji in bomo lahko boljše razumeli vsak aktualni privid te vrste; toliko bolj, ker ima vsaka zase poseben odnos s časom. Politika je gospodar trenutka, vendar mora že naslednji trenutek prepustiti neki drugi politiki; umetnost je izven časa, ki se ji bezkompromisno predaja. Samo koliko novih zakonov in zakonskih dopolnil prinaša v kratkem obdobju vsaka nova oblast, da bi življenju vtisnula pečat svojega lastnega političnega koncepta, kar zgolj potrjuje efemernost in kameleonstvo politike. Res je, da so vse velike družbene ureditve v zgodovini našle nešteto novih obrazov in načinov, da bi se ohranile pred pritiski nove politične zavesti, pred pojavom novih družbenih ureditev. Kljub temu so bile na koncu vse zamenjane. Tudi umetnost se seveda ravna po dialektičnih zakonitostih, vendar je nesporno dejstvo, da velika, temeljna dela svetovne umetnosti, tudi iz davne preteklosti, še danes popolnoma suvereno obvladajo človeški duh, ga gradijo in povzdigujejo z izvirno močjo, ga učijo lepote in človeškosti, govorijo človeku iz davnih časov, kot da so ustvarjene za pričevanje o današnjem in bezčasnem človeku.

Obstoj umetniških del ne negira dialektike, temveč jo potrjuje na najoriginalnejši način: s svojo nesluteno in trajno skrivnostno večslojnostjo, ki jo stoletja in stoletja razkrivamo. Spremembe v celovitosti človeškega duha so najbolj očitne v različnih razlagah starih del, ker v bivstvu vsako stoletje iz svojega zornega kota razlaga Idejo. A nekaj je povsem gotovo: veliko umetniško delo vedno znova vzpodbuja, inspirira, vpliva z neokrnjeno močjo, ki jo vedno znova priklicujemo, ki jo občudujemo in na kateri vedno znova gradimo. V tem smislu med starimi mojstri umetrnosti in redkimi današnjimi ni nikakršnega časovnega zidu. Morda bi jih dnevna politika celo uspela spreti, vendar bi tako Homer in Cervantes kot Dostojevski in Marquez verjetno, vsaj glede umetnosti, z lahkoto našli skupni jezik. Iz česa pa je po drugi strani razvidna kontinuiteta politike? V večnem poskusu  urediti stvari, ki jih je sama zapletla. V tej smeri je umetnost politiki vedno odpirala oči; vendar je najbolj slep tisti, ki gleda in ne vidi, najnevarnejši pa tisti, ki z zaprtimi očmi maha z mečem. Tako tudi politika.

Od kod potem dejstvo, da so se mogli ustvarjalci angažirano ukvarjati s politiko in mnogi politiki z umetnostjo? Izhodišče iz tega, bolj skrb vzbujajočega kot presenetljivega fenomena je vsekakor psihološke narave. Kot da senzibilne umetnike neustavljivo privlači paradna očarljivost političnih perjanic, navidezna moškost oblasti in celo orožje; politiki pa kot da se ukvarjajo z umetnostjo zato, da bi pokazali svoj skriti humanistični obraz. Pa poglejmo, kaj ostane od umetnosti politikov in od politike umetnikov: samo nerazločen splet nejasnih pojmov o eni ali drugi. Da, to nas resnično vrača k začetku, k takoimenovanem umetniškem konceptu, ki ga neka družba proglaša za pravega, k (tudi danes tako pogosto omenjanim) zahtevam zgodovinskega trenutka itd. Čas je tudi tukaj že zdavanj opravil svoje, zato vemo, da so pomembna umetniška dela nekdanjih dnevno pomembnih politikov hitro pozabljena po izteku roka njihove politične uporabnosti, medtem ko so se mnogi ustvarjalci - nekateri celo pred našimi očmi - zvrnuli v temno brezno politike, ker so v njej iskali umetnosti imanentno resnicoljubje. Če bi za njimi tudi kaj ostalo, bi bila kljub vsemu samo - umetnost.

Prevod: Ines Cergol Bavčar, Milan Bavčar

„Pretoki”, Gorica, 1994, br. 2, str. 55-57.